Janez Vlachy in Leon Zakrajšek: Hatsu yuki - Prvi sneg

V AS Galeriji tokrat gostimo dva avtorja, fotografa Janeza Vlachyja ter slikarja in grafika Leona Zakrajška. Njuno skupno sodelovanje sega že v leto 2003, ko sta prvič razstavljala na Japonskem, natančneje v Tokiu. Odločitev, da bo naslov razstave v japonskem jeziku, je logična posledica njunega razmišljanja, saj se njuna dela močno navezujejo na Japonsko in vzhodnjaško estetiko ter filozofijo. Naslov Hatsu yuki je simboličen; spominja ju na otroško pričakovanje in veselje ob prvem snegu, na osnovno človeško lastnost, pa tudi bistvo človeštva, tj. uživati v majhnih stvareh, deliti energijo, in jo prenašati na druge. Pravita, da ju prav zaradi njunega razglabljanja, ki temelji na majhnih stvareh, privlači Japonska s svojim principom pojmovanja estetike.
Janez mi je v enem izmed najinih pogovorov dejal, da princip japonske estetike upošteva ranljivost ustvarjalnega procesa in vztrajanje na preprostosti.
Popolnost je delo narave, človek pa se mora zavedati svojih pomanjkljivosti. Pravi tudi, da je v današnjem času hitro razvijajoče se tehnologije ta misel še toliko aktualnejša, ker se zanemarja osnovni občutek za lepoto.
Vlachyja zanima predvsem to, kako bi s čim manj besedami povedal največ. S fotografijami, za katere pravi, da so neke vrste zgodbe, si želi, da bi se dotaknil gledalca z iskrenostjo, s preprostostjo in tankočutnostjo. V njegovi fotografiji prevladujeta portret in akt; doda jima nekaj svojega. V prvi vrsti ga zanima obraz. Svoje modele spozna na cesti in jih nato povabi v fotografski studio, v katerem prevzamejo novo, drugačno identiteto. Zanimata ga psihologija ljudi in njihova sposobnost preobrazbe v studiu.
Njegove fotografije ne težijo k popolnosti, kot je značilno za zahodno, predvsem ameriško kulturo. Vlachyjevi portreti so prave umetniške stvaritve. Zgodbe, ki na prvi pogled delujejo preprosto, sporočajo neki globlji smisel. Čeprav v njegovih fotografijah čutimo razgibanost, sproščenost in optimizem, pa je po drugi strani mogoče čutiti neko otožnost in melanholijo, kar avtor sam pripisuje svoji slovanski duši.
Njegov talent so prepoznali v tujini. Umetnikove fotografije so objavljene v reviji Graphis Magazine, katere sedež je v New Yorku. V njej so objavljena dela največjih svetovnih fotografov, kot so: Herb Ritts, Albert Watson, Lisa Spindler in številni drugi; to pomeni tudi izjemno potrditev za ustvarjalca, saj je rezervirana le za najboljše na svetu.

Leon Zakrajšek razstavlja nov cikel slik monotipij in japonske tehnike sumi. Zanj lahko rečemo, da je mojster japonskega slikanja in kaligrafije. Slika s starodavno japonsko tehniko sumi, ta pa izvira iz Kitajske in so jo na Japonsko prinesli zen budistični menihi. To je risanje s črnilom in z mineralnimi barvami na rižev papir. Tokrat Zakrajšek uporabi ročno izdelan papir.
Podobe so izraz njegovih notranjih občutij in razmišljanj. V procesu risanja s tehniko sumi gre za neke vrste meditacijo; lahko bi rekli, da gre kar za obredno slikanje, saj je v budizmu umetnost povezana z duhovno prakso. Risba na belem papirju in preproste črne linije ustrezajo filozofiji zena. Ko opazujemo podobe, začutimo, da je poteza čopiča tekla sunkovito in hkrati natančno, z neizmernim občutkom za prefinjenost. Vsaka poteza je smiselna in ima svoj namen. Pomemben je zdajšnji trenutek in nič drugega. Govorica njegovih likovnih podob je stilizirana, osredotočena na bistveno. Bistvo nauka sumi je, da je manj več.
V njegovih delih prevladujejo abstrakcija in geometrijski liki, predvsem krog ali enso. Krog pomeni popolnost in vesoljni svet, v katerem nič ne manjka in ni ničesar preveč. Gre za čisti minimalizem, ki izhaja iz japonske estetike, in je simbol zen budizma.
V barvnem spektru prevladujejo črna, modra v več odtenkih in bela.
Iskrenost in tankočutnost pa predstavljata nit, ki povezuje oba umetnika. Na svoj način izpovedujeta zgodbe, ki so na prvi pogled videti preproste, vendar so posledica temeljitih razmišljanj in rahločutne osebne izpovedi.
Skupna jima je tudi modrost velikega renesančnega umetnika Leonarda da Vincija, da je preprostost najvišja oblika razvozlavanja kompleksnosti, ki zahteva kristalno čisto misel in strogo začrtano pot.
Pravita, da je njun koncept preprostosti v današnjem času kar malo pozabljen, spregledan, zato menita, da je naloga umetnika, da nas na to opozarja in da s svojo držo daje vzgled ter nas s tem dela močnejše, bolj humane.

Petra Bizilj Silva, kustosinja razstave

Razstava je bila na ogled od 28. marca do 16. junija 2017.

Vstop v virtualno galerijo