Pretekla razstava

Srdjan Živulović: Nedokončana zgodba

08. 01. 2018

Razstava nosi naslov Nedokončana zgodba in se dotika aktualne problematike begunstva. S to temo se ukvarja že več kot 25 let saj ugotavlja, da je begunska problematika ena najpomembnejših zgodb v njegovem življenju. Ko je slišal za begunce na turško – iraški meji, se je na pot odpravil brez oklevanja rekoč, »ko sem videl dvesto tisoč beguncev na platoju visoko v hribih, me je to zaznamovalo za celo življenje.«
Begunska tematika se še ni končala in, kot je videti, se še nekaj časa ne bo, zato se je avtor tudi odločil za tak naslov.
Begunska kriza se je Slovenije v lanskem letu, z odprtjem t.i. balkanske begunske poti, zelo dotaknila. Aktualna begunska kriza je zelo podobna situaciji po koncu 2. svetovne vojne, ko je bilo po svetu razseljenih več kot 40 milijonov beguncev. Namreč, begunska kriza, ki je leta 2015 dosegla najvišje število razseljencev doslej, se še povečuje zaradi vedno več kriznih žarišč po svetu (Afganistan, Irak, Sirija, Somalija, Sudan, če jih naštejemo le nekaj). Vsled tega se povečuje tudi število ljudi, ki so prisiljeni zapustiti svojo domovino in poiskati zatočišče v državah, kjer ne pustošita vojna in nasilje. Lansko leto je bilo razseljenih 65 milijonov ljudi.

Na razstavi je prikazanih 18 fotografij, ki predstavljajo tri obdobja, vsa povezana s fotografiranjem beguncev.
Prva in druga serija sta predstavljeni v črno-beli fotografiji, tretja v barvni.

Prva serija sega v leto 1991

Prikazuje Kurde, največji narod brez države, ki bežijo v Turčijo.
Leta 1991 je čez iraške gore, v le nekaj tednih, v Turčijo zbežalo več sto tisoč iraških Kurdov pred nasiljem režima Sadama Huseina, ki pa je kljub operaciji ZDA, imenovana Puščavska lisica, ostal na oblasti. Na mejnem območju med Irakom in Turčijo je bilo leta 1991 okoli 550 tisoč, na meji z Iranom pa okoli 1,2 milijona beguncev.

Druga serija je nastala od 1992. do 1994. in prikazuje bosansko in hrvaško vojno ter begunski val v Sloveniji.

Avtor pravi, » da sta druga in tretja serija nastali tako rekoč na njegovem dvorišču. Gre za iste zgodbe ljudi, ki so zapustili svojo domovino. Domovina, ki je postala mačeha njim in njihovim otrokom.«
Po razpadu Jugoslavije leta 1991 je begunski val iz balkanskih vojn Slovenijo dosegel kmalu po koncu osamosvojitvene vojne, torej poleti 1991. Takrat se je začela tudi vojna na Hrvaškem.
Zaradi vojne po razpadu Jugoslavije je v Slovenijo konec leta 1991 pribežalo okoli 30 tisoč hrvaških beguncev, naslednje leto spomladi pa še 45 tisoč beguncev iz Bosne in Hercegovine. Največ beguncev je v Slovenijo prišlo leta 1993. Poleg vseh teh, je bilo v Sloveniji še približno 25 tisoč neregistriranih beguncev, ki so živeli pri sorodnikih ali prijateljih, skupaj torej okoli 70 tisoč beguncev iz Bosne in Hercegovine.
Po najnovejših podatkih je v vojnah na ozemlju nekdanje Jugoslavije umrlo okoli sto tisoč ljudi, 1,8 milijona ljudi pa je pobegnilo z domov. Dve tretjini mrtvih so našteli med Bošnjaki, četrtino med Srbi, preostanek pa med Hrvati.

Tretja serija je nastala leta 2015 in prikazuje begunce iz Sirije, Afganistana, Afrike, …, ki so prečkali Slovenijo na poti v druge članice EU.

Iz te serije je tudi nagrajena fotografija. In kot je povedal avtor, je bila ena izmed zadnjih fotografij, ki jih je naredil tisti dan. (Bilo je 20. oktobra 2015). Ne da bi jo sploh pogledal, jo je avtor poslal direktno iz fotoaparata na Reuters. Zares jo je videl šele ponoči, ko je bila objavljena na straneh svetovnih medijev.
Fotografija prikazuje begunce, ki so brez hrane in vode preživeli celo noč na prostem. Zjutraj so jih policisti pospremili na pot skozi vasi in polja do Centra za begunce v Brežicah, do prve spodobne postaje, kot je povedal. Po osem kilometrskem maršu iz Rigonc v Brežice je več kot polovica beguncev omagala ob ponovnem vzponu na nasip Save. Policisti so sprva na poljih ob poti puščali obnemogle in bolne, kasneje pa so izpraznili svoja vozila in te begunce peljali v Brežice.
Kljub grozi, ki jo je avtor videl, pravi, da je to ena njegovih najljubših fotografij iz te serije, saj izpričuje neko prihodnost teh nesrečnih ljudi.
Kot fotoreporterju mu je ob vseh teh tragičnih usodah težko, a meni, da gredo ljudje na bolje, v mir, in da s svojimi fotografijami lahko pokaže, da je vojna nekaj najbolj groznega na svetu.
Po prejetju prve nagrade leta 1989 si je rekel, da ne bo več pošiljal fotografij na natečaje. Pravi: »zmagovalno fotografijo so poslali iz redakcije Reutersa. Sem zelo vesel in počaščen, da sem letošnji prejemnik Pulitzerjeve nagrade, vendar bi bil bolj vesel, če bi vsi ti begunci lahko živeli srečno na svojih domovih.«

Petra Bizilj Silva, kustosinja razstave

Razstava je bila na ogled od 15. septembra do 1. decembra 2016.

Vstop v virtualno galerijo